BIO

Neja Zorzut (1992) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in tam leta 2020 tudi magistrirala. V umetniški praksi se giblje po poroznih mejah med slikarstvom in kiparstvom, objektom in površino ter telesom in njegovim okoljem. Izhajajoč iz idej ekološke filozofije in spekulativnih teorij v delih raziskuje hiperobjektne entitete, hiperokultacijo, atmosferske infrastrukture in status telesa, kot ga spreminjajo sile »ekologije brez narave«. Svoje delo je predstavila na samostojnih razstavah v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Galeriji Equrna, Novi pošti v Ljubljani in drugod. Sodelovala je tudi na skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, med njimi so Mud Keeper’s Promise v Kunsthalle Bratislava (2023), It Lingers in My Mouth Like Body Liquid Does v SLUG Gallery v Leipzigu (2023), Paraziti – 36. Salon mladih v HDLU v Zagrebu (2022) in Iskra Delta – 34. Grafični bienale Ljubljana v MGLC v Ljubljani (2021). Prejela je študentsko Prešernovo nagrado leta 2015/2016 in nagrado Riharda Jakopiča za mlade umetnike leta 2022. Živi v Ljubljani.

DELO NA RAZSTAVI

 Miazma, 2021
olje in akril na platnu, poliestrska smola, baker

Beseda miazma opisuje dušeče, neprijetno ozračje, polno škodljivih delcev in klic; zanj so v starem in srednjem veku verjeli, da je povzročitelj bolezni, do katerih pride zaradi gnitja organskih snovi. Čeprav je izraz v svojem medicinskem pomenu zastarel, se tukaj uporablja zaradi asociacij na okužbo ozračja, da bi raziskali idejo in izkušnjo telesa kot porozne entitete, nenehno potopljene v svoje snovno okolje, ki vpliva nanjo.

V navezavi na občutke in strahove, povezane z zamišljanjem miazme, delo razmišlja o tem, kako elementarni procesi, kot sta dihanje ali zaužitje hrane in pijače, prebijajo ločnico med telesom in okoljem. Usta so tu rana, ki omogoča to obenem nasilno in življenje ohranjujočo izmenjavo, prikazano kot proces vzajemnega napada, okužbe (pomislite na onesnaženost zraka ali mikroplastiko) in preobrazbe. Srečanje tvori neko vmesno atmosfero, polno groze pred uničenjem, a tudi gibanja in potenciala.

Z uporabo elementov slikarstva, kiparstva in instalacije Miazma usmerja pozornost na različne površine, na katerih se vzpostavljajo in prevprašujejo razmerja ter sama pojma notranjosti in zunanjosti. Delo v to medsebojno igro vplete tudi telo gledalke/gledalca. Gledanje se od zunaj navznoter obrne k od noter navzven in spet nazaj, kar zaplete naš položaj v odnosu do dela, ki je hkrati predmet in okolje. A ločitev ostaja, ne glede na to, kje smo.  (Tjaša Pogačar Podgornik)