BIO

Nana Wolke raziskuje naravo zaznave in se posveča načinom dojemanja prostora in časa. Njene serije del so običajno zastavljene na skoraj filmskih prizoriščih, kjer umetnica snema uprizorjene situacije in improvizirane akcije v prostorih na najrazličnejših stopnjah družbene lestvice. Wolke nato zbere in zmontira izvirne in najdene posnetke ter tako ustvarja izrazito monokromna vizualna vzdušja in ritme, ki jih zatem prevaja v slikarske in zvočne instalacije. Z običajno osvetljavo oblikuje prostor in ustvarja zrnatost, teksture in zamike podob in sekvenc. Pri delu uporablja najrazličnejše naprave, ki jih izbira tako zaradi tehničnih lastnosti kot zaradi družbenega pomena, na primer opremo za video nadzor, kamere za domače videoposnetke, inventurne kamere, domofone in druge sisteme internega komuniciranja ter drugo. Njena dela vzbujajo razmislek o mnogoterosti gledišč, s katerih je mogoče videti neko dejanj, in ustvarjajo napetost med opazovanjem in nadzorom ter pogosto vabijo gledalce k popotovanju po okoljih, ki postavljajo pod vprašaj pojma dostopa in vključevanja – bodisi zaradi gospodarskih, družbenih ali varnostnih razlogov. Pri tem umetnica razmišlja o tem, kako se v sodobnih načinih produkcije in potrošnje podob in vizualne kulture združujeta želja in sram. Z nenehnim soočanjem logike v živo izvedenih akcij, filma in slikarstva skuša analizirati vse bolj neločljivo prepletenost dejanske in umetne realnosti.

DELO NA RAZSTAVI

Mrtvi kot, 2024
instalacijo sestavljajo:
Leseno oko, 2024
aluminij, les, luč in AV oprema, ki predvaja zvočni posnetek
00:22:37,925 – – > 00:30:55,375 (Tempo), 2024
olje in mivka na lanenem platnu
00:09:31,275 – – > 00:11:56,900 (Kavelj), 2024
olje in mivka na lanenem platnu

Splošna razširjenost zasebne opreme za varovanje, ki ni več znak privilegiranosti in družbene elite, odraža ne le željo po varnosti in udobju, temveč tudi splošnejšo željo po oblikovanju lastne realnosti, ki jo lahko prepoznamo tako v popandemičnem ponovnem oživljanju ekskluzivnih prostorov in klubov za člane kot v široko razvejani mreži spretno nameščenih kamer, ki posredujejo (in nadzorujejo) naše življenje. Projekt Nane Wolke – sestoji iz zvočne instalacije in serije slik, ki se osredotočajo na vhod in notranjost stavbe v središču New Yorka – se sprašuje o sodobnih definicijah dostopnosti, ekskluzivnosti in vključenosti. Soočeni smo z aluminijasto ograjo z vstavljenimi zvočniki domofona, iz katerih prihajajo zvoki iz notranjosti stanovanja, ob čemer pomislimo na mejo med zasebno in javno sfero, med vidnim in skritim, pa tudi na željo, da bi živeli v zaščitenih okoljih, v katerih lahko stvarnost po mili volji redigiramo. Projekt, ki ga spremljajo na osnovi fotografij narejene slike eklektičnih mladih ljudi na vhodu v stavbo, nas vabi k potovanju po prostoru, v katerega sicer morda ne bi imeli dostopa, ter ustvarja napetost med performansom in voajerizmom, medtem ko razmišlja o vrednosti, gledalstvu in družbeni hierarhiji.