BIO

DNLM (1992, Banja Luka, Bosna in Hercegovina) je interdisciplinarni umetnik; živi v Ljubljani. Magistriral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in leta 2020 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med letoma 2018 in 2022 je bil trikrat nominiran za nagrado OHO. Med letoma 2019 in 2021 je imel umetniško rezidenco v Švicariji (MGLC) v Ljubljani. Trenutno dela v AKC Metelkova. Z delom se je predstavil v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Mednarodnem grafičnem likovnem centru ter galerijah Aksioma, Tobačna 001, Škuc, P74, Alkatraz, Cirkulacija 2 in Kresija v Ljubljani, UGM, Kibla in Obrat v Mariboru, Tir v Mostovni v Novi Gorici, v Miklovi hiši v Ribnici, Centru sodobne umetnosti v Celju, Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki, Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine v Novem Sadu, Galeriji U10 v Beogradu, EC1 24H v Kopenhagnu, na festivalu Begehungen v Chemnitzu, BienalSur v Montevideu, v Miasto Ogrodow v Katovicah, v sklopu projekta Europe Day 2021 v Tel Avivu, na Bienalu urbane umetnosti v Völklingenu, donumenti v Regensburgu in v Pražarni AB3 v Pragi.

Pri večini DNLM-jevih del gre za družbeno angažirane intervencije v javnih prostorih. Tako medij kot pristop k delu vedno opredeljujejo ideje, ki se večinoma navezujejo na produkcijo urbanih prostorov in vsakdanjo družbeno dinamiko. Značilna poteza njegove umetnosti je ustvarjanje situacij, ki govorijo same zase in na preprost način podajajo kompleksne pomene. Umetnik take začasne akcije pogosto postprodukcijsko nadgradi v ateljeju in jih predstavlja predvsem kot foto ali video instalacije.

DELO NA RAZSTAVI

Posnetek zaslona, 2023/24
fotografija, objekt, poseg v javni prostor

Delo je izsek iz turbulentne življenjske zgodbe zapuščenega oglasnega panoja. Začelo se je spontano. Na vsakodnevni poti od doma do centra mesta sem opazil star reklamni pano, ki je ležal na tleh ob cesti. Mojo pozornost je pritegnila predvsem njegova preprosta, surova anatomija. Pano sem fotografiral in se po nekaj dneh odločil, da ga odnesem v atelje in ga popravim. Obnovljeni pano sem namestil na prvotno mesto z eno bistveno spremembo. Čeprav je bil prvotni oglas sicer še vedno viden na fotografiji, je pano zdaj postal nosilec svoje lastne podobe. Po štirih mesecih ga je močno neurje ponovno podrlo. Zvarjeni deli so v močnem vetru popokali, zato mi ni preostalo drugega, kot da vso akcijo ponovim. Druga ponovitev je očitno pritegnila pozornost in reakcije mimoidočih, saj se je sicer čvrsto pritrjena konstrukcija že po dveh tednih spet znašla na tleh. Akcijo sem ponovil še tretjič v enakem zaporedju. Zdaj so se ljudje že začeli ustavljati na lokaciji in komentirati in fotografirati objekt. Po dveh mesecih je pano ležal na pločniku ob travniku, kjer je prej stal, nakar ga je pobrala mestna komunalna služba. Potem ko sem obiskal več reciklažnih in zbirnih centrov, sem ga našel na mestnem smetišču in tamkajšnji prijazni delavci so mi ustregli in mi ga dovolili odpeljati. Zadnja fotografija je nastala na smetišču, od koder sem pano pripeljal nazaj v atelje. Po treh mesecih so mestne oblasti posegle v lokacijo, kjer je nekdaj stal pano, in razširile cesto preko nekdanjega travnika. Danes pelje tam, kjer je prej stal pano, kolesarska steza. S ponavljanjem iste geste v nepredvidljivih razmerah javnega prostora je delo postalo igriv zapis mikrosprememb urbanega prostora s časom, sprememb, ki sicer ostanejo neopažene.