Tevž Logar
Čas je snov, iz katere sem izdelan. Čas je reka, ki me odnaša, toda jaz sem ta reka; je tiger, ki me razkosava, toda jaz sem ta tiger; je ogenj, ki me požira, toda jaz sem ta ogenj. Svet je, žal, realen, jaz sem, žal, Borges.
Jorge Luis Borges
Kljub temu, da je Moderna galerija Trienale sodobne slovenske umetnosti U3 ustanovila z namenom, da vsaka tri leta omogoči pogled na izbrane umetniške prakse skozi subjektivni pogled izbranega kustosa, je U3 preko preteklih edicij nakazal, da mora postati tudi aktivni prostor, ki mora nujno odpirati tudi aktualna vprašanja sistema sodobne umetnosti, najsi gre za umetniško produkcijo, teorijo, umetnostno kritiko in refleksijo, izobraževanje, trg, distribucijo umetniških del ali komunikacijo s strokovno in občo publiko. Projekt Proti toku časa združuje subjektivni pogled kustosa z analitičnim pristopom k vprašanjem sistema sodobne umetnosti, in to ponuja priložnost za celovitejši pogled na slovenski umetnostni prostor. Namesto da bi se razstavni projekt osredotočal izključno na prezentacijo umetniških praks, ki neposredno komunicirajo z aktualnimi temami sodobne umetnosti, se osredotoča tudi na razpoznavanje nevralgičnih točk v slovenskem umetnostnem prostoru. To omogoča tudi, da se sočasno poskušajo obravnavati izzivi, s katerimi se posameznice in posamezniki, delujoči v polju sodobne umetnosti, srečujejo v realizacijah svojih projektov. Zato je razstavni projekt resnično treba brati na dva načina, saj združuje vsebinski in strukturni pristop k obravnavi sodobne umetnosti in njenega konteksta.
Prvi način branja vključuje razumevanje razstave kot osrednje manifestacije, tematsko zasnovane razstave s spremljevalnimi dogodki in programi. S te perspektive lahko obiskovalci razstave doživijo umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, in jih razumejo kot simboličen vpogled v družbo in trenutke, s katerimi se lahko vsak od nas poistoveti. Ta pristop omogoča prepoznavanje in osvetlitev tem, ki so morda spregledane zaradi hitrega življenjskega tempa in otopelosti vsakdanjega življenja. Razstava je resda pogled na umetniška dela, ki vzpostavljajo relacijo do slovenskega umetnostnega prostora, a kar je morda še pomembneje, je to, da je razstava tudi neposreden odsev današnjega časa, ki pa ne sme biti razumljen kot linearna struktura, ampak kot kompleksna ciklična entiteta. Nekaj o čemer razmišlja Jorge Luis Borges v številnih zgodbah, v katerih je čas pogosto prikazan kot nelinearen, cikličen ali spremenljiv, kar izpodbija običajne predstave o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Njegovi protagonisti se tako pogosto znajdejo ujeti v neskončnih zankah ali doživljajo časovne trenutke zunaj zaporedja. Borgesovo raziskovanje teh tem odraža navdušenje nad filozofskimi posledicami časa in njegov odnos do človeškega zaznavanja in doživljanja. Najbolj direktno se to odraža v njegovem eseju »Novo spodbijanje časa«, v katerem poglobljeno razmišlja o času, vključno z dvomom v idejo, da čas teče iz preteklosti v prihodnost preko sedanjosti. Borgesov nenehni boj oziroma prizadevanje, da bi dosegel spravo med zavračanjem časa in priznavanjem njegove resničnosti, je tudi polje, ki ga odpira pričujoča razstava, ki poskuša čas definirati preko aktualnih tem današnjega vsakdana, kot so biopolitka, okolje, migracije, tehnologija, spomin, nasilje, njihova medsebojna razmerja in ne nazadnje posredovanje posameznice ali posameznika, ki lahko skupaj z drugimi podobno mislečimi posamezniki v intenzivni družbeni izmenjavi neposredno preizprašuje uveljavljene mehanizme vladajočih paradigem. In ne nazadnje tako soustvarja kompleksne poti časa samega. Odnosi, ki vznikajo med posameznimi umetniškimi deli, so eden glavnih načinov, s katerimi se razstavni projekt skuša izogniti prevladi vladajočih metadiskurzov ter se preko umetniških del osredotoča predvsem na preizpraševanje vrednot sodobne družbe. Zato je ključno vprašanje relacijskost projekta, vzpostavitev razstave kot socialnega prostora, kjer ni več zidu, ki bi razmejeval umetniško delo, prostor in publiko. A vendar je treba poudariti, da socialni prostor ni mišljen samo v navezovanju na angažirane umetniške prakse, ki poskušajo posegati v realni socialni in politični prostor, ampak v širšem brechtovskem razumevanju, da je socialni prostor tisti, ki gledalcu omogoči videnje sveta takšnega, kot je. Razstava Proti toku časa gledalca zaplete v koreografijo večplastnih pomenov različnih umetniških artefaktov, gest in razmislekov, ki so jih družbeni mehanizmi označili za tiste, ki nosijo možnost, da v gledalcu sprožijo doživetje. In prav zaradi tega, ker so naša doživetja pogosto »pogojena« z vnaprej določenimi idejnimi, osebnimi, ekonomskimi, političnimi, estetskimi ali kulturnimi parametri, se postavitev razstave z vključitvijo različnih generacij umetnic in umetnikov ter različnih izraznih medijev in neorganiziranjem le-teh v strogo definirane tematske sklope želi vsaj za trenutek upreti in ustvariti možnosti za posameznikovo plodno neskladje v procesu kritičnega opazovanja.
Komplement kritičnemu opazovanju predstavlja drugi način branja, ki prepoznava strukturne elemente razstavnega projekta, njegove konceptualne premisleke in strategije. Ta pristop nas spodbuja k razmisleku o tem, kako razstava konstruira pomen, kako uporablja prostor, kako se povezuje z drugimi dogodki in institucijami ter kako vpliva na javno percepcijo in razumevanje sodobne umetnosti. To lahko pomaga identificirati vzorce, trende in izzive v distribuciji umetnosti ter omogoča boljše načrtovanje in strategije za prihodnje projekte. Distribucija umetniških del se običajno izvaja z različnimi strategijami in načini, pri čemer je cilj prilagoditi se času, prostoru in specifičnim okoliščinam, v katerih deluje umetnostna produkcija. Vsaka strategija distribucije skuša umetniško delo postaviti v relevantne kontekste sodobne umetnosti, da bi ga predstavila ciljni publiki na način, ki najbolje izraža njegovo sporočilo in vrednost. To pomeni, da se ne osredotoča zgolj na reševanje trenutnih izzivov ali nevralgičnih točk, temveč poskuša razumeti in opredeliti potencialne spremembe ter inovativne pristope, ki bi lahko izboljšali učinkovitost, dostopnost in vpliv distribucije umetniških del. Geografski prostor, ki ga nagovarja trienale, pogosto predstavlja abstraktno konstrukcijo v diskurzih kulturne politike, zato ideje vzpostavljanja dolgoročnih podpornih mehanizmov za umetnost temeljijo na relativističnem razumevanju kulturnega konteksta in specifičnih potreb umetniške skupnosti. Posledično je treba prepoznati, da se razmerja med umetnostjo in distribucijo nenehno spreminjajo in razvijajo odvisno od družbeno-zgodovinskih okoliščin in kulturnih trendov, in se poskušati temu prilagajati. A vendar temu ni tako, saj se v veliko primerih distribucijski mehanizmi še vedno opirajo na tradicionalne modele, ki morda niso več ustrezni ali učinkoviti v sodobnem svetu. To je izredno pereče še zlasti v času, ko se javne institucije v regiji dnevno borijo s kontinuiranim zmanjševanjem javnih financ in je nujno treba razmišljati o novih možnostih in modelih sodelovanja. Zato se zdi, da je prav zaradi tega razmislek o ponovni vzpostavitvi skupnosti in povezovanja osnova za nadaljnji napredek, ki se na simbolni ravni vrača k stanju, o katerem razmišlja Viktor Misiano v svojem temeljnem besedilu »Institucionalizacija prijateljstva«, v katerem definira skupnost kot najbolj neinstitucionalno in osebno vrsto družbene komunikacije, ki se ne vzpostavlja s formaliziranimi postopki, temveč z ritmom, ki ga udeleženci odkrijejo, ko poslušajo drug drugega. Če Misianovo razmišljanje nadgradimo z razmišljanjem njegovega prijatelja, dolgoletnega kustosa Moderne galerije Igorja Zabela o razstavnih strategijah v devetdesetih letih, kjer pravi, da je vsaka razstava globalna ideja, smiseln sklop postopkov in prijemov, ki naj zagotovijo, da bo delo videl pravi gledalec, in to na pravi način, je jasno, da želi strukturni segment pričujočega projekta pokazati na to, da posamezni deli sistema niso odtujene abstraktne entitete, ampak nekaj, kar implicira tudi njihov strateški odnos do umetniškega dela. V kontekstu razstavnega projekta Proti toku časa je ta strukturni segment nekaj, kar je očem gledalca na prvi pogled povsem skrito nekje v »zaodrju« projekta, a je kljub temu prepoznavno v naslednjih elementih: v ustanovljenem mednarodnem odboru trienala, vzpostavitvi mreže nacionalnih in regionalnih partnerskih organizacij, izdelavi spletnih portfoliev sodelujočih umetnic in umetnikov ter obiskih gostujočih ustanov iz mednarodnega prostora.
Z združevanjem teh dveh načinov branja razstavni projekt omogoča obiskovalcem široko in poglobljeno razumevanje umetnosti ter njenega vpliva na družbo. S tem projekt postane prostor za dialog, refleksijo in povezovanje med umetnostjo in javnostjo. Čeprav strukturne možnosti in kuratorski pristopi lahko zagotovijo kontekst, v katerem se umetnost predstavlja, morajo biti zasnovani tako, da izključno podpirajo in poudarjajo umetniško produkcijo, ne pa prevladajo nad njo. Ključno je najti ravnovesje med strukturnimi vidiki razstave in umetniškimi deli, da se obiskovalcem omogoči čim bolj avtentična izkušnja umetnosti. Ne toliko zaradi klasičnega razmišljanja o razstavi kot o mediju sporočanja, ampak predvsem zaradi tega, ker razstava ne želi biti linearna kronološka pripoved, ki vzpostavlja koreografijo med odtujenimi vsebinskimi enotami, temveč predstavlja umetniške pozicije, ki z različnimi metodami umetniškega delovanja govorijo o osebnih, kulturnih, verskih, zgodovinskih, ekoloških in geopolitičnih kontekstih, ki preko medsebojnega delovanja pod različnimi pogoji ustvarjajo številne nepričakovane interakcije, s tem pa dosledno preizprašujejo vrednote današnjega časa. To kaže na dejstvo, da pričujoča razstava ne želi biti tujek v tridesetletnem narativu trienala, ampak relevanten in aktualen preplet vprašanj, ki se zrcalijo v napetih in dinamičnih odnosih med sliko, risbo, objektom, zvokom, performansom, skupnostnim projektom, gibljivo sliko, intervencijami v javnem prostoru in gledalcem. Tako kot čas je tudi umetniško delo vselej poseben način spoznavanja samega sebe in našega okolja, to pa se zrcali v različnih pojavih, ki nas obkrožajo. In če so Borgesove turbulentne misli o času uvedle pričujočo razstavo, je verjetno najbolj smotrno, da jo tudi zaokrožijo. Borges v eseju »Novo spodbijanje časa« ves čas stopnjuje svoje namige na minljivost in relacijsko naravo predmetov v času ter se trudi nadgrajevati svoje argumente proti toku časa in proti obstoju stvari v času. In ko se že zdi, da si v svojem neumornem spodbijanju časa plete lastno zanko, iz katere je pobeg praktično nemogoč, oziroma da bo postalo neizpodbitno jasno, da sprava med zavračanjem časa in priznavanjem njegove resničnosti ni mogoča, se zgodi obrat v sklepni opombi. V njej se srečamo z Borgesovo interpretacijo pogovora med baktrijskim kraljem Menandrom in menihom Nagaseno v besedilu Milinda Panha, ki se osredotoča na idejo relativnosti in relacijske narave obstoja stvari v času. Nagasena v dialogu opisuje, kako imena niso bistvena za opredelitev identitete predmetov, temveč so le konvencije, ki jih določi človeška misel. S primerom kraljeve kočije, ki jo Nagasena uporabi, da bi ponazoril svojo stališče, Borges nadaljuje razmišljanje o subjektivnosti in relativnosti obstoja. Borges pravi, da človek ni definiran zgolj s svojo materijo, obliko, idejami ali zavestjo. Namesto tega človek obstaja v odnosih in interakcijah s svojim okoljem, drugimi ljudmi in stvarmi. To pomeni, da so vse entitete, vključno s časom, opredeljene zgolj z njihovim medsebojnim odnosom in kontekstom. Borgesova analogija tako poudarja idejo, da je naša percepcija časa in obstoja subjektivna in odvisna od naših odnosov, izkušenj in interpretacij. Razumevanje časa je tako odvisno od naše sposobnosti, da ga zaznamo in razumemo v kontekstu drugih entitet in dogodkov. Ta pogled na čas in obstoj poudarja relativnost in kompleksnost naše človeške izkušnje ter nas spodbuja k razmišljanju o naravi našega obstoja in odnosov z okoljem. Borgesova razmišljanja o času so resnično kompleksna in filozofska, saj bralce vabijo k raziskovanju globin časovnega obstoja in razmišljanju o različnih možnostih njegovega razumevanja. Podobno kot mnoge Borgesove zgodbe tudi razstava poskuša ustvariti pripovedno strukturo, ki odpira več poti skozi čas in različne možnosti izidov. Zamisel o več časovnih poteh, ki se prepletajo in vodijo do različnih izidov, odraža kompleksnost človeške izkušnje časa. Gre za spodbudo k razmisleku o ideji, da naša dejanja vplivajo na razvejanost časovnega poteka in medsebojno povezanost med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Hkrati pa nas opominja, da je čas kompleksen in da se njegove poti lahko prepletajo na nepredvidljive načine. Borgesova zapletena razmišljanja o tem, da gremo »proti toku časa«, nas vabijo k raziskovanju njegovih skrivnosti in zapletenosti ter nas spodbujajo k refleksiji o naravi človeškega bivanja.